Kakšna je razlika med izvajanjem v ozadju in običajnimi dolgimi nalogami?

Ozadje je primerno za naloge, ki očitno ne potrebujejo stalne interakcije

Terminalska orodja lahko ustrezne ukaze zaženejo kot ločene procese v ozadju. Običajno vrnejo informacije o procesu, vendar niso enakovredni interaktivnim sejam, v katerih lahko večkrat vnašate podatke in čakate; identifikatorja procesa ni mogoče uporabiti kot identifikator seje.

Če morate neprekinjeno spremljati izhod in stanje dokončanja, naj Agent uporabi način izvajanja, ki omogoča sprotno spremljanje.

Najprej določite, kako boste ugotovili dokončanje

Pred začetkom dela v ozadju določite, kam se shranjuje izhod in kako preveriti dokončanje; zgolj »zagnano« sicer ne dokazuje uspeha naloge.

Pred začetkom naloge v ozadju lahko od agenta zahtevate lokacijo izhoda, način preverjanja, ali proces še teče, in način ustavitve trenutnega procesa. Ob poznejši vrnitvi te podatke povežite z dejanskim stanjem; trenutne veljavnosti ne presojajte le po prej vrnjenem identifikatorju procesa.

1. Potrdite, ali je izvajanje v ozadju res potrebno.
2. Program naj pomembne rezultate shrani v datoteke.
3. Pozneje preverite stanje procesa in celovitost datotek.
4. Poročila ali priloge z rezultati dostavite šele po potrjenem dokončanju.

Meje ustavljanja in dostave

Med zapisovanjem v ozadju ne prenašajte nepopolnih datotek kot končnih rezultatov; ob zaznanem zapisovanju je lahko dostava tudi začasno zadržana. Če je potrebna ustavitev, potrdite, da proces pripada trenutni nalogi, da ne vplivate na drugo delo. Osvežitev strani ali konec odgovora modela ne dokazujeta, da so se vsi procesi v ozadju ustavili; pred nadaljevanjem preverite dejansko stanje.